Čas svobode. Čas brez ograj – tako simbolnih kot fizičnih

AleksanderProsenKralj 1

Čeprav smo se pred tremi meseci, v obdobju pred državnozborskimi volitvami, Slovenke in Slovenci počutili, kot bi bili v vojni z okupatorjem, je še pred koncem štetja glasov postalo jasno, da se na obzorju lesketa – pa naj bo še tako prežvečeno ali klišejsko – svoboda. In zdi se, da je končno prispela.

Prejšnji petek je bil prav poseben dan. Dan, ko sta zdrava pamet in čut do sočloveka prevladala nad nedemokratičnimi, konservativnimi vrednotami. Dan, ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije presodilo, da imajo istospolni pari enako pravico do zakonske zveze in posvojitve otrok. Dan, ko je gejevska in lezbična skupnost v Sloveniji po skoraj tridesetih letih prizadevanj za enake pravice končno lažje zadihala.

V trenutku, ko je ustavno sodišče obelodanilo svojo odločitev, je vsakomur v naši podalpski deželi postalo jasno, da gre za pomembno spremembo. Pa ne zato, ker bodo sedaj centri za socialno delo manično reševali vloge istospolnih parov za posvojitve otrok, ampak predvsem zato, ker smo s tem na simbolni ravni pokazali, da naša družba premore več odprtosti in pravičnosti. Da lahko enkrat za vselej prekine diskriminatorne prakse.

Dokazali smo, da večina ne more narekovati življenja manjšin. To je v sodobni družbi nedopustno, ne glede na to, kako očitno ob tej trditvi predstavniki iz opozicijskih klopi vihajo svoje nosove. Zakonodajni poligon za diskriminatorne zakone, ki stigmatizirajo manjšine, je treba namreč demontirati po hitrem postopku, saj v našo družbo vnaša neravnovesje, strah in sovraštvo. Ti pa zgolj poglabljajo že tako globoke družbene razkole.

Za odprto in solidarno družbo je treba nekatere zidove in ograje torej porušiti – ne le simbolnih ali ideoloških, temveč tudi fizične. In še en konkreten dokaz, da se situacija v naši državi obrača na bolje, je dejstvo, da po več kot šestih letih odstranjujemo ograjo na južni meji.

Ne le, da ograja ne služi svojemu namenu, celo škodljiva in nehumana je. Lokalnim prebivalcem onemogoča dostop do njihovih zemljišč, ovira čiščenje rečnih nabrežij in omejuje turizem, ki je na južni meji precej živahen – še posebej v poletnih mesecih. In kar je najhuje, v rekah so ugasnila življenja ljudi, ki so v iskanju proste poti čez mejo izbrali najnevarnejšo. Žičnata ograja je poškodovala in tudi ubila marsikatero žival, ki je v bolečinah ostala ujeta vanjo. Migrantske problematike se bomo morali zato lotiti drugače, z novo migrantsko politiko.

Dovolj je torej praks, odlokov in zakonov, ki našo družbo ograjujejo in omejujejo. Čas je za svobodo. A nikar ne pozabimo, da se zgodovina pogosto ponavlja. Zato tistega, kar si izborimo, nikoli ne dojemajmo kot samoumevnega. Iz lastnih izkušenj in dogajanja v tujini lahko namreč vidimo, kako malo je potrebno, da svoboda in solidarnost poklekneta pod silo zatiralskih režimov.

Deli objavo na socialnih medijih

Ne zamujajte, naročite se na e-novice

Sem in tja te bomo obveščali o pomembnejših dogodkih, akcijah in dosežkih. Nobenega smetenja, obljubimo!